Odsevna ogledala – ki delujejo po zakonih odseva

Ogledalo je optična komponenta, ki deluje po zakonih refleksije. Ogledala lahko glede na obliko razdelimo na ravna zrcala, sferična zrcala in asferična zrcala; glede na stopnjo odboja jih lahko razdelimo na zrcala s popolnim odbojem in polprosojna zrcala (znana tudi kot cepilniki žarka).

Steklo je bilo v preteklosti pri izdelavi reflektorjev pogosto posrebreno. Njegov standardni proizvodni postopek je: po vakuumskem izhlapevanju aluminija na visoko poliran substrat se nato prevleče s silicijevim monoksidom ali magnezijevim fluoridom. V posebnih aplikacijah se izgube zaradi kovin lahko nadomestijo z večplastnimi dielektričnimi folijami.

Ker zakon odboja nima nobene zveze s frekvenco svetlobe, ima tovrstna komponenta širok delovni frekvenčni pas, ki lahko doseže ultravijolično in infrardečo področje spektra vidne svetlobe, zato je njeno področje uporabe čedalje širše. Na hrbtni strani optičnega stekla je kovinski srebrni (ali aluminijasti) film prevlečen z vakuumsko prevleko, da odbija vpadno svetlobo.

Uporaba reflektorja z visoko odbojnostjo lahko podvoji izhodno moč laserja; in se odbije od prve odsevne površine, odbita slika pa ni popačena in nima podvojenosti, kar je učinek odboja sprednje površine. Če se kot druga odsevna površina uporablja navaden reflektor, ni samo odbojnost nizka, ni selektivnosti valovne dolžine, ampak je tudi enostavno ustvariti dvojne slike. Z uporabo ogledala s prevlečenim filmom pridobljena slika ni samo visoka svetlost, ampak tudi natančna in brez odstopanja, kakovost slike je jasnejša in barva bolj realistična. Sprednja površinska ogledala se pogosto uporabljajo za optično skeniranje visoke ločljivosti z odbojnimi slikami.